Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika (original) (raw)

Raba jezikovnih virov in Kolokacijskega slovarja sodobne slovenščine med študenti prevajalstva

Slovenščina 2.0: empirical, applied and interdisciplinary research

V prispevku se posvečamo študiji, ki predstavlja uporabniško izkušnjo in odnos študentov prevajalstva na Univerzi v Ljubljani do jezikovnih virov in prevajal­skih pripomočkov, saj se v času informacijske družbe od bodočih prevajalcev pričakuje, da so v kar največji meri digitalno osveščeni, predvsem pa seznanje­ni z relevantnimi viri informacij. Študija se v prvem delu osredotoča na odnos študentov do angleških in slovenskih jezikovnih virov in na strategije reševanja prevajalskih zagat pri prevajanju kolokacij ter rabo različnih relevantnih jezi­kovnih virov. Raziskava je v drugem delu osredinjena na opazovanje prevajal­skega procesa in rabo Kolokacijskega slovarja sodobne slovenščine (KSSS) pri prevajanju izbranih kolokacij iz angleščine v slovenščino. Rezultati študije so pokazali, da se študenti zavedajo prednosti reševanja prevodnih težav s po­močjo relevantnih jezikovnih virov, saj se je strategija vključevanja kolokacij­skega slovarja v prevajalski proces izkazala za relativn...

Poznavanje in raba frazeologije med slovenskimi dijaki

2018

Magistrsko delo se ukvarja z razvijanjem frazeološke zmožnosti v slovenskem gimnazijskem izobraževanju. V prvem delu so predstavljene ugotovitve analize učnega načrta pri slovenščini v gimnazijskem izobraževanju in veljavnih učbenikov. Analiza skuša predstaviti cilje razvijanja frazeološke zmožnosti, ki jih zastavlja učni načrt, primerjavo z njihovim uresničevanjem v učbenikih ter vsebine in metode, s katerimi je njihovo uresničevanje predvideno. V drugem delu so predstavljeni rezultati ankete, ki je bila izvedena v štirih slovenskih gimnazijah med dijaki prvih in četrtih letnikov. Rezultati kažejo razmerje med poznavanjem in rabo frazeologije po končanem osnovnošolskem in po končanem srednješolskem izobraževanju. Z njimi skušam ugotoviti, kakšna sta poznavanje in raba frazeologije med dijaki prvih in četrtih letnikov, ter jih primerjati z rezultati ankete, izvedene leta 1987, objavljenimi v Kržišnik (1990a). Interpretacija rezultatov deloma opozarja tudi na nekatere oblikovne in po...

Trubadurski kult oblike kot jezikovnega ekvivalenta ljubezni

1998

R azpravo je zgrajena na dvojni analizi staroprovansalske trubadurske lirike 12. in 13. stoletja: po eni strani posku ša izluščiti form alne značilnosti p esn i ških ohlik in zvrsti, p o drugi strani p a na podlagi obstoječih lingvističnih, literarnozgodovinskih, socioloških in psihoanalitičnih raziskav posku ša defi nirati bistvo t. i. »dvorske ljubezni«, da bi dognala, ali obstaja korelacija m ed form alnim i razsežnostm i pesniškega jezika trubadurjev in naravo njihovega pojm ovanja in opevanja ljubezni. Analiza ugotavlja, da je hrepenenje te meljni m otor trubadurskega kulta izvoljene Hame in d a je p red p o g o j d vo r ske ljubezni njena načelna neuresničljivost. Vzporedno s procesom idealiza cije Dame se dogaja tildi čedalje m očnejša kristalizacija slogovnih lokov (komunikativni trobar len in herm etični trobar clus) ter diferenciacija p esn i ških zvrsti, kjer ljubezenska pesem (canso) zavzem a hierarhični vrh in so ji druge zvrsti podrejene. Posebne pozornosti so deležni načini vezave kitic s />omočjo rim ter dram atičen razvoj različnih načinov rimanja, ki pom eni začetek in obenem nepreseženi vrhunec umetnosti rime v evropski poeziji Na podlagi form aln e analize kitičnih in pesem skih oblik se odpirata dve možni interpretaciji izvora trubadurske lirike: krščanska liturgična pesn iška oblika trop oz. versus ali p a vpliv arabske erotične lirike, konkretno m ozarabske pesniške oblike žeje! A naliza na različnih ravneh ugotavlja, da j e umetnost pesm i za trubadurje identična umetnosti ljubezni ter d a je razvoj form aln ih postopkov v trubadurski liriki 12. in 13. stoletja vzporeden čedalje m očnejši idealizaciji izvoljene D am e v razvoju koncepta dvorske ljubezni. * * * O čistem niču pojem spev: ne sebe ne s\'eta ne bom načel, ljubezni in mladosti ne bom pel, saj sem sred spanca ta nič opevali začel na hrbtu vranca. Ne vem, kdaj je moj rojstni dan, nisem vesel ne poklapan, lu nisem tuj in ne doma, drugače pač ne znam, saj vila me ponoči je povila, tam visoko vrh gora. Ne vem, kdaj bdim in kdaj so sanje, naj mi kdo rcizloii lo stanje. Srce se krči v bezanje od strašne teže; požvižgam se na vse te marnje, zares, pri sežem! Bolan sem, vidim se v trugi, o smrti vem samo od drugih; k zdravniku moram v tej muki, a h kateremu ? Le gre na bolje, k dobremu, in k slabemu, če gre po zlu.

Izoglose na stiku slovenskega kostelskega narečja in kajkavskega goranskega narečja

2018

Izoglose na stiku slovenskega kostelskega narečja in kajkavskega goranskega narečja POVZETEK V disertaciji so predstavljeni izbrani govori kostelskega nareĉja, ki se uvrńĉa v dolenjsko nareĉno skupino slovenskega jezika, in govori zahodno goranskega podnareĉja goranskega nareĉja na Hrvańkem, ki ga tradicionalna hrvańka dialektologija uvrńĉa v kajkavsko nareĉno skupino hrvańkega jezika. Z metodami sinhronega in diahronega jezikoslovja so govori obravnavani na treh razliĉnih jezikovnih ravneh, in sicer na fonolońki, morfonolońki in morfolońki ravni. Z geolingvistiĉno metodo so predstavljene izofone in izomorfe, ki loĉujejo oz. zdruņujejo doloĉene govore. Z definicijskimi lastnostmi slovenskega jezikovnega sistema in s predstavitvijo starejńih jezikovnih pojavov, ki so sluņili kot definicijski kriteriji, se je skuńalo dokazati dve hipotezi, in sicer avtohtonost obravnavanih govorov ter da je del govorov, ki se tradicionalno uvrńĉajo v zahodno goransko podnareĉje goranskega nareĉja, genetolingvistiĉno gledano, del slovenskega jezikovnega sistema in ne kajkavskega. Vse obravnavane govore se je poskuńalo uvrstiti v dolenjsko nareĉno ploskev. Prav tako pa se je poskuńalo ugotoviti, do katere mere so lahko izomorfe relevantne kot (pomoņni) definicijski kriteriji. Kot dopolnitev in predstavitev metodolońkega modela za netonemske govore so bile sinhrono predstavljene samoglasnińke premene v krajevnem govoru Ravnic. Kvaliteta in kvantiteta samoglasnika namreĉ priĉata o nekdanjih naglasnih mestih in (lahko) tonemu pa tudi o kasnejńih naglasnih premikih. Starejńi jezikovni pojavi so bili vzeti za kriterij pripadnosti doloĉeni nareĉni ploskvi, tj. dolenjski nareĉni ploskvi. Mlajńi jezikovni pojavi pa so bili vzeti predvsem kot kriterij za loĉitev od ostalih okolińkih nareĉij dolenjske nareĉne ploskve in za nadaljnjo razvrstitev znotraj obravnavanih govorov. Mlajńi naglasni premiki so vsem govorom skupni, z upońtevanjem ostalih treh kriterijev pa se obravnavno obmoĉje deli na dva dela, in sicer na svoj SZ del (z govorom Delnic) in JV del. Izkazalo se je, da se z nańtetimi samoglasnińkimi in naglasnimi izofonami pokrivajo tudi nekatere soglasnińke izofone, ki so se zato izkazale za relevantne pri ĉlenitvi govorov oz. za potrditev loĉevanja na SZ in JV del. Poskuńalo se je najti tudi izomorfe, ki med seboj loĉujejo oz. povezujejo obravnavane krajevne govore. Prikazani so bili samostalnińki sklanjatveni vzorci izbranih krajevnih govorov ter obravnava posameznih sklonskih konĉnic. Zakljuĉimo lahko, da so obravnavani govori sistemski in ne izkazujejo meńanosti, zato jih lahko imamo za avtohtone govore. Dalje lahko zakljuĉimo, da obravnavani govori na obeh straneh drņavne meje glede na starejńe jezikovne pojave spadajo v dolenjsko nareĉno ploskev in da se obravnavani govori glede na nekatere mlajńe jezikovne pojave loĉujejo na dva dela, in sicer na SZ in JV del. Znotraj SZ dela pa se po istih kriterijih izloĉata govora Ĉabra in Pleńc ter Drage. Morfolońke znaĉilnosti se niso izkazale za relevantne pri loĉevanju obravnavanih govorov med seboj. Predlaga se, da se v kostelsko nareĉje vkljuĉi tudi govore na Hrvańkem, in sicer obravnavane govore Ravnic, Gerova, Ĉabra, Zamosta, Pleńc, Hrvatskega, Delnic, Gornjih Turnov, Broda na Kolpi in Ravne gore. Prav tako se predlaga, da se SZ in JV del kostelskega nareĉja loĉi na dve nareĉji, saj so govori obravnavanega obmoĉja zajeti v eno nareĉje bolj zaradi tradicije kot na podlagi natanĉne jezikoslovne analize. Tako za govore JV dela predlagam poimenovanje kostelsko narečje, za govore SZ dela pa čabransko narečje, saj poimenovanje po reki Ĉabranki najbolje zaobjema govore tega obmoĉja na obeh straneh reke. JV del, t. i. kostelsko narečje, se ņe po sluńnem vtisu loĉuje od ĉabranskega. Znotraj SZ dela je nato potrebno zamejiti ńe dragarsko obmoĉje (podnareĉje?), ki zajema krajevne govore Ĉabra in Drage. Kljuĉne besede: kostelsko nareĉje, goransko nareĉje, dolenjska nareĉna skupina, kajkavsko nareĉje, fonologija, naglas, morfonologija, morfologija Isoglosses on the contact of the Slovene dialect of Kostel and the kajkavian goranski dialect ABSTRACT The dissertation presents the selected local speeches of the Kostel dialect, which belongs to the the Lower Carniolan dialect group, and the local speeches of the Western goranski sub dialect group of the Gorski kotar dialect which the traditional Croatian dialectology places within the Kajkavian dialect. The treated speeches are the speeches of the following villages: Babno Polje, Lazec,

Jezikovna uresničitev sorodstvenih metafor v slovenščini

2011

Kognitivni semantiki, ki proučujejo konceptualne metafore, navajajo za mentalno področje sorodstva deset temeljnih konceptualnih metafor, imenovanih sorodstvene metafore (angl. kinship metaphors). Z gradivom, zbranim iz korpusa FidaPlus, v prispevku preverjamo, koliko in na kakšen način so te konceptualne metafore uresničene v slovenskem jeziku. Posebej je izpostavljeno tudi razmerje med naravnim (npr. mati) in slovničnim (npr. previdnost, modrost) spolom. Cognitive semantics, which researches conceptual metaphors, describes ten basic kinship metaphors. Using material taken from the corpus FidaPlus, we will evaluate to what extent these conceptual metaphors are realised in Slovene. A particular emphasis will be placed between natural (e.g. mati) and grammatical (e.g. previdnost, modrost) gender.

Slovenska Operna Ustvarjalnost in Slovenski Roman

Od za~etkov slovenskega opernega ustvarjanja do leta 1980 sta bili na podlagi slovenskega romana uglasbeni le dve operi (R. Savin, Lepa Vida in M. Poli~, Deseti brat). V referatu se spra{ujem, ali je taka {tevilka majhna v primerjavi z evropsko operno produkcijo, nastalo po romanesknih predlogah. Savinovo in Poli~evo delo postavim najprej v kontekst zvrsti drame lyrique, ki je prispevala najve~ opernih predelav romanov, pri ~emer pridem do sklepa, da je pravi glasbeno-zgodovinski kontekst, znotraj katerega moram razumeti Savinovo in Poli~evo ustvarjanje, kriza operne zvrsti na za~etku 20. stoletja, izhod iz katere je predstavljala t. i. literarna opera. Zato sklep prina{a dvoumno ugotovitev, da je bolj vpra{ljivo, zakaj ni nastalo ve~ slovenskih literarnih oper kot zakaj se ni ve~ slovenskih skladateljev lotilo operne obdelave slovenskega romana. Slovene opera, libretto, literary model, drame lyrique, Literaturoper, R. Savin, Lepa Vida, Mirko Poli~, Deseti brat Razmerje, zapisano v ...

Thoughts on Older Romance Elements in Slovenian and Other South Slavic Languages (Part 1)

Jezikoslovni zapiski, 2015

Tema članka je primerjava značilnosti starejših romanizmov v slovenščini z značilnostmi istovrstnih izposojenk v drugih južnoslovanskih jezikih. V prvem delu avtorica obravnava pred 12. stoletjem prevzeto besedje v slovenščini in hrvaščini, pri čemer posveča posebno pozornost merilom razlikovanja med pravimi in navideznimi starejšimi romanizmi.

Comparison of Slovenian spoken language and Slovenian sign language word formation

2020

Magistrska naloga z naslovom Primerjava slovenskega jezika s slovenskim znakovnim jezikom na področju besedotvorja pri obeh jezikovnih sistemih predstavlja ključne elemente, ki so ali bi lahko bili pomembni pokazatelji tvorjenosti. Ob primeru besedila na temo promet ter posnetkih desetih informatorjev v slovenskem znakovnem jeziku sta vzporedno analizirana oba jezikovna sistema. V slovenskem besedotvorju je ob primerih gradivo predstavljeno in uvrščeno v posamezni tip. Pri znakotvorju se izkažeta kot možna tipa zlaganje in izpeljava. Slovensko besedotvorje temelji na podlagi besedotvornih tipov, kot jih predstavlja prof. dr. Ada Vidovič Muha. Znakotvorje pa za oporo jemlje poznavanje o znakotvorju v znakovnih jezikih iz angleške literature, avtorjev Josepa Quera in Josepha C. Hilla. Predvsem pa je poudarek na kazateljih, ki bi lahko pomagali pri razlikovanju med tvorjeno in netvorjeno kretnjo ter na skromnih osnutkih možne tipologije tvorjenosti.The thesis Comparison of Slovenian sp...