Vita Activa Research Papers - Academia.edu (original) (raw)

2025, Ciudad Paz-ando

Con La condición humana, Hannah Arendt propuso identificar la posibilidad de la existencia humana a partir de las relaciones políticas en la esfera pública. Los totalitarismos europeos habían devastado a la humanidad en todas sus dimensiones, la barbarie había focalizado a la violencia como método de exterminio para afianzar una política de la muerte desde ideologías políticas; pensando en lo anterior, se plantea el siguiente cuestionamiento: ¿por qué plantear la condición humana como la propuesta arendtiana de una política de la vida que hace frente a los totalitarismos? Se evidencia la importancia de un análisis hermenéutico cualitativo, a la vez que se analizan elementos tan indispensables como el pensamiento, el discurso, lo político, la diversidad y la pluralidad, los cuales hacen constar que la política de la vida es vital para las relaciones humanas si se piensa llegar a establecer lazos políticos reflexivos que ayuden a emerger consensos entre los seres humanos.

2025, ZBORNIK št. 17 - mednarodne konference Korenine Slovenov in Evropejcev

When I studied investigations of how human mind is functioning, surprises in the following years had been accumulated. It become evident why our recognition do not find the way to the hearths of the people. V obeh Jugoslavijah je... more

2025, A vita activa e a virtù como ferramentas para a construção da imagem do pontífice Júlio II (1503-1513)

2025, El Búho. Revista Electrónica de la Asociación Andaluza de Filosofía

El fotoperiodismo de Life desempeñó un papel crucial en la creación
de relatos históricos a través de imágenes icónicas que atravesaron
el imaginario del siglo XX. A través de las apariciones de Bobby
Fischer en la revista, este estudio se preocupa por la diferencia de
tiempos en la fotografía, identificando tres niveles temporales que
coexisten en la imagen fotográfica. El primer nivel es el tiempo
cuantitativo, que captura un momento específico, testificando lo que
«ha sido». El segundo corresponde a un tiempo cronológico,
vinculado a los acontecimientos que la fotografía documenta y
finalmente, un tercer nivel cualitativo donde la imagen persiste
como un rastro del pasado, un «esto fue» que sigue resonando en
el presente. Esta temporalidad múltiple otorga a la fotografía un
poder que va más allá de la simple representación, convirtiéndola
en un vehículo para la memoria y la interpretación histórica. A
diferencia de la inmediatez de la era digital actual, las imágenes de
Life requerían una espera que enriquecía su capacidad narrativa,
configurando una distancia temporal que invitaba a una reflexión
más profunda sobre los hechos.

2024

Niech ci się szczęści! Wystąp w obronie prawa, łagodności i sprawiedliwości, a prawica twoja dokona cudownych czynów! (Ps 45,5

2024, DOAJ (DOAJ: Directory of Open Access Journals)

Resumen: En este trabajo, procuramos analizar la cuestión de la vita activa y la vita contemplativa en la obra de Poggio Bracciolini (1380-1459), concentrándonos para ello, principalmente, en su diálogo Sobre la infelicidad de los príncipes. Nuestra hipótesis es que, en este texto, se contraponen, sin llegar a una tesis final, dos concepciones distintas de la felicidad (una entendida como 'prevalecer' , la otra como 'tranquilidad del alma'). Por otra parte, esta ciceroniana y académica falta de una respuesta definitiva deja abierto, en el diálogo, un cuestionamiento general sobre el ser humano y su cultura en aquellos años del Quattrocento italiano. Palabras clave: vita activa-vita contemplativahumanismo-príncipe-Poggio Bracciolini Vita activa and vita contemplativa on Poggio Bracciolini: between prevailing and tranquillity

2024, GIORGIO AGAMBEN. Estado de excepción - Homo sacer, II, I

Estado de excepción es el comienzo del segundo tomo de Homo sacer, una obra en cuatro volúmenes que se inició en 1995 con la publicación de Homo sacer I. El poder soberano y la nuda vida. Para esta edición en castellano, el autor accedió a publicar a modo de introducción una entrevista realizada en 2003 (el año en que apareció el libro en Italia), que originalmente había sido pensada para presentar el texto a los lectores de habla castellana.
Aquí Giorgio Agamben explica el plan completo de esta obra y el lugar que en ella ocupa Estado de excepción. Para evitar confusiones, cabe aclarar que los distintos tomos no se publicaron en orden sucesivo: tras la edición de Homo sacer I siguió la publicación en 1998 de Lo que queda de Auschwitz. El archivo y el testigo, que es en realidad el volumen III de la serie. Publicado Estado de excepción, restan todavía el final de esta segunda parte y un cuarto tomo, donde Agamben expondrá sus conclusiones, y que funcionará en cierta medida como su propuesta política.
Estado de excepción enfoca una de las nociones centrales de la obra de Agamben; ese momento del derecho en el que se suspende el derecho precisamente para garantizar su continuidad, e inclusive su existencia. O también: la forma legal de lo que no puede tener forma legal, porque es incluido en la legalidad a través de su exclusión. Su tesis de base es que el "estado de excepción", ese momento -que se supone provisorio- en el cual se suspende el orden jurídico, se ha convertido durante el siglo XX en forma permanente y paradigmática de gobierno. Una idea que
Agamben retoma de Walter Benjamín, en especial de su octava tesis de filosofía de la historia, que Benjamín escribió poco antes de morir, y que dice: "La tradición de los oprimidos nos enseña que el 'estado de excepción en el cual vivimos es la regla. Debemos adherir a un concepto de historia que se corresponda con este hecho".

2024, Teorija in praksa

Povzetek. V članku je izpostavljeno politično branje pojma javnosti, ki so ga eksplicirali številni avtorji, čuti pa se pomanjkanje integrativnega obravnavanja. Takšno tematiziranje predstavlja korektiv, ki v središče postavi javnost kot državljanski/politični fenomen, nasproti reprezentativnim in mediatiziranim manifestacijam. Članek obravnava tipologijo, ki javnost v teoriji in empirični refleksiji revitalizira v državljanskih podobah. Tipologija hkrati prinaša kritiko procesov depolitizacije javnosti in instrumentaliziranega razumevanja tega fenomena, ki v depolitizirani družbeni sferi izgublja svoj kritičnoemancipatorni potencial. Sodobni globalni trendi zahtevajo reakcije, ki niso zgolj odgovori nacionalnih političnih elit, ki mobilizirajo etnično skupnost države-nacije, ampak politike, ki vključujejo različne javnosti, tudi v njihovih sodobnih transnacionalnih podobah. Vzporedno s kritiko funkcionalistične perspektive v pojmovanju javnosti, po kateri so državljani zgolj agregat posameznikov, ki legitimizirajo strukture oblasti, besedilo obravnava interpretacije javnosti, ki dajejo poudarek na državljane kot dejavno publiko. Ključni pojmi: javnost, transnacionalna javnost, javna sfera, politično delovanje, publika Javnost se še vedno najpogosteje obravnava kot produkt razsvetljenstva in posledico liberalizma ter uveljavljanja prve generacije človekovih pravic. V tem kontekstu je javnost ujeta v meje države-nacije, vezana je na ethnos, ki se od nastanka moderne države povezuje s teritorialnimi mejami države-nacije in utemeljuje s sklicevanjem na specifičnost določene kulture, zgodovine in tradicije. Sodobni globalni trendi-migracije, ekološki problemi, revščina in izključenost, vojne idr.-zahtevajo reakcije, ki niso zgolj odgovori nacionalnih političnih elit, ki bolj ali manj uspešno mobilizirajo etnijo kot (fiktivno) dominantno skupnost, ampak politike, ki vključujejo različne javnosti, tudi oziroma predvsem v njihovih sodobnih transnacionalnih podobah. Da bi nakazala možnosti za pojavljanje javnosti v transnacionalnih perspektivah, se bom v tem besedilu osredotočila na obravnavo različnih dmenzij javnosti kot državljanskega fenomena. Javnost se kot fenomen države-nacije, v kateri dominirajo teritorialno-etnične identitete, v kontekstu globalnih razvojnih trendov spreminja. Kažejo se potrebe po revitalizaciji državljanskih podob javnosti, ki se oddaljujejo od reprezentativnih in mediatiziranih manifestacij tega TEORIJA IN PRAKSA let. 43, 1-2/2006 260 * Dr. Mojca Pajnik, znanstvena sodelovka na Mirovnem inštitutu v Ljubljani. IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK fenomena; od liberalnih postavitev, utemeljenih na nacionalnih in etničnih podlagah, in od posredovanih zgodb medijske in potrošniške kulture. Javnost se je v antiki, zlasti v političnem življenju stare Grčije, ki jo sodobna proučevanja tega fenomena redko vzamejo pod drobnogled, nanašala na javno/ politično življenje (bios politikos), na öffentliche Leben v sodobni Habermasovi terminologiji. Javnost je obsegala delovanje človeka kot Aristotelove politične živali (zoon politikon) in pomenila dejavno življenje, vita activa, kot bi rekla Hannah Arendt. Ideja javnosti je bila povezana z javno deliberacijo, posvetovanjem oziroma menjenjem v polis, javno življenje pa se je odvijalo na javnih trgih, kjer je potekala razprava o javnih zadevah (res publica). Zaton državljanskega pojmovanja javnega življenja v polis, ki sicer ni brez težav, zlasti če upoštevamo položaj žensk, sužnjev, prišlekov (metoikoi) in otrok v oikosu, Hannah Arendt (1958/1996) in po njej Habermas (1962/1989, 1972) povezujeta z nastankom družbenega oziroma z iznajdbo družbe. Zaton javnosti pojmujeta kot posledico naraščajočih procesov podružbljanja, ki se stopnjujejo z novoveškim prevajanjem zoon politikon v družbeno bitje oziroma animal socialis, s čimer družbeno stopi na mesto javnega. Naraščajoči procesi podružbljanja skozi srednji vek so vodili v pojmovanje javnosti kot institucije, v oblikovanje reprezentativne javnosti, ki se je pozneje, z nastankom moderne države, materializirala v premoč političnih elit. Reprezentativna javnost v fevdalni družbi poznega srednjega veka je zaznamovana z izključitvijo ljudstva. Javno reprezentiranje, izkazovanje oblasti oziroma statusa vladajočih stanov se je dogajalo pred ljudmi, ki niso delovali kot javnost, ampak so sprejemali reprezentacijo kot občinstvo. Po tej analogiji se je pozneje oblikovala množična družba. V 17., 18. in 19. stoletju v Franciji, Angliji in Nemčiji so meščansko javnost sestavljali zasebniki, zbrani v publiko, iz katere so bili izključeni ženske, hendikepirani, otroci, starejši idr., na kar je kritično opozorila feministična teorija. Meščanska publika ali rezonirajoča literarna javnost je, kot opozarja Habermas, kljub izključevanju, vendarle imela politični moment: omogočala je državljansko udejstvovanje, konstituirala pa se je v nasprotju do državne oblasti. S konsolidacijo moderne države se je v skladu z idejo o reprezentativnosti javnost vse bolj pojavljala kot entiteta ali oblika javnega delovanja, ki zagotavlja in potrjuje demokratičnost (obstoječe) politične oblasti. Novodobna razumevanja javnosti so pretežno proizvod tiste razsvetljenske miselne tradicije, ki je javno interpretirala v odnosu do države. Tako se javnost pogosto pojavlja kot socialna kategorija na dva načina: kot publika v Habermasovem pomenu, ki nadzira politično oblast, se konstituira kot kritika oblasti in je v modernem pojmovanju najbolj radikalno reducirana na volilno javnost, 1 ali kot javnost v pomenu politične države, ki jo lahko najdemo v pojmovanju javnosti pri Johnu Deweyju (1927/1999). 2 Mojca PAJNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 43, 1-2/2006 261 1 V tem pomenu javnost navadno nastopa kot (homogenizirano) volilno telo, ki podeljuje podporo politični eliti. 2 Pri pojmovanju javnosti Dewey sicer prekinja z dediščino liberalne tradicije, še posebej s tezo o mrku javnosti, ki ga je mogoče pojasniti ravno s posledicami liberalizma, ali v tematiziranju skupnosti. Kljub temu je pri njegovem pojmovanju javnosti, še posebej, kjer tematizira javnost v odnosu do države, še mogoče prepoznati zametke liberalne ideje o reprezentativnih funkcijah nacionalne države.

2024

Kültür ile iktidar arasındaki ilişkiyi ele alan son dönemin önemli filozof ve teorisyenlerinden biri olan Byung-Chul Han, disiplin toplumunu revize etmektedir. Bu işlemini özellikle performans ve şeffaflık kavramları üzerine şekillendiren Han, Foucault'ya yakın bir tutum izlemektedir. Foucault, dispozitif dediği kavramlar aracılığıyla iktidarların özneyi inşa ettiklerini, bu inşa sürecinin özneye deneyimler aracılığıyla kazandırıldığını düşünmektedir. Dispozitifler geç kapitalist toplumlarda öznelliği anlamlı kılmanın reçetesi olarak önem kazanırken, farklı teorisyenlerin toplumsal okumalarında kendilerine kılavuz edindikleri araçlar olarak değerlendirilmektedirler. Han, çalışmalarında kendine dispozitif olarak gözetimi, iktidar tekniği olarak ise performans ve şeffaflığı seçmektedir. Çalışmada nitel araştırma yöntemleri içinde değerlendirilen yorumsamacı teknik benimsenerek, Han'ın disiplin toplumu üzerinde gerçekleştirdiği revizyon, iktidarın özne üzerinde uyguladığı kültürel iklimlendirme bağlamında tartışılacaktır. Politika ve psikolojinin kesişimiyle ortaya çıkan politik psikoloji içerisinde kültür, iktidarlar tarafından toplum üzerinde bir iklim etkisi görmektedir. İdeolojiler, karşılaşma anları aracılığıyla bir iklimlendirme ile öznelere geçmekte ve etkileşim ile yayılım göstermektedir. Çalışma kapsamında gözetim akışını içerimleyen sosyal medyadaki ana sayfa, ideolojilerin yayılarak kültürel iklimlendirmenin gerçekleştirilmesi için oldukça sağlıklı mekanlar olarak değerlendirilmektedir. Çalışmada elde edilen verilere göre post-modern toplum içinde iktidarlar artık gözetim paradigmasını büyük ölçüde disiplinden performansa dönüştürmüşlerdir. Böylelikle iktidarlar sadece bedeni rehabilite etmeyi değil, zihinleri kontrol etmeyi; bireyin yorulmasına karşın performansına devam etmesini güdüleyen ve böylelikle, mutlu öznelerin olduğuna yönelik inancı diri tutan, acılarını bastırmış; palyatif bir toplum inşa etmektedir.

2023

Overall, this is an interesting article that is reasonably well-structured and well-written. However, I believe that the argument could be sharpened at various points and readability could be greatly improved by connecting later passages to the initial agenda more explicitly. I must admit that I somewhat naively accepted to review this paper without actually being too familiar with occupational science. Accordingly, I would like the authors to treat this review as a measure of how intelligible their article is for an outsider rather than a (highly) sophisticated evaluation of its scientific merit. This being said, I will now go through the text providing hopefully constructive feedback and suggestions for minor additions or revisions. For the most part, these should be regarded as "optional" rather than "mandatory." I will also briefly summarize each chapter. If I misunderstood something, I would advise the authors to revise the passage for more clarity as chances are other readers may get it wrong also. The abstract successfully sets the stage for the article: occupational science is in need of naturalistic philosophy to mediate between its two main modes of knowledge production phenomenological and empirical. The article's first part will introduce this general tension while its second section will look at the work of Ann Wilcock within this context in particular.

2023, Daimon. Revista Internacional de Filosofía

RESUMEN. En La condición humana, Arendt distinguió entre labor, producción y acción. La relación entre las tres actividades suele interpretarse jerárquicamente, priorizando acción por su inherente humanidad. Sin embargo, dicha tríada está... more

2023, Adriano Fabris, Etika uživanja hrane. Hrana in mi: vprašanje nekega odnosa, prevedel Jurij Verč, INR 2023.

video: https://www.youtube.com/watch?v=8F83yrBPLPQ Conversazione in occasione della traduzione slovena del libro Etica del mangiare di Adriano Fabris (in collaborazione con l’Ambasciata d’Italia in Slovenia e l’Istituto Italiano... more

2023

Avtor razmišlja o skrajnih, vendar resničnih primerih, ki dokazujejo, da ne drži trditev, da noben razumen človek ne bo sprejel mučenja pod nobenim pogojem in ne glede na okoliščine. Ker človek ni sposoben organizirati, tudi najbolj svobodne družbe, brez nasilja, ostaja mučenje nerešljiv problem. Za zdaj ga ni sposoben reševati drugače, kot da mučenje z zakonom prepove in ga hkrati prikrito prakticira. O tem sta potrebna stalna razprava in vztrajanje na notranji in mednarodni zakonodaji (celotnem korpusu mednarodnega humanitarnega prava, vključno z Mednarodnim kazenskim sodiščem), zavedajoč se,da se idealu pravičnosti bližamo takrat, kadar storilci stojijo pred pravico z zavezanimi očmi in sodniki s široko razprtimi očmi.The author discusses extreme, yet real cases indicating the invalidity of the assertion that, for rational people, torture is unacceptable under any condition, regardless of the circumstances. Since human beings are incapable of organizing free societies without vio...

2023, The social status of cyborgs

Thesis presents a critique of two opposing points of view related to the subject of cyborgs and cybernetics, respectively the techno-positive viewpoints advocated by philosophers such as Max More and the techno-conservative viewpoints advocated by philosophers such as Francis Fukuyama. Throughout my work, I address the topic of cyborgs through various philosophical, social, popular and practical contexts, and with practical examples I show the positive and negative sides of cybernetics and so-called cybernetic augmentations. I try to answer the question how does the appearance of such new posthuman beings affect today's society. Finally, I turn to the topic of cyborgetics, i.e. the main questions that cyborgetics must ask itself in terms of new regulations.

2023, Svetovi / Worlds

The author presents three of his own ethnographic studies, which have prominently focused on wild animals. Each of these studies dealt with a different modality of animal, namely the symbolic, the imagined, and the living animal. In the article, they are associated with different relations between animals and people: the symbolic animal with ascribed relation, the imagined animal with imagined relation, and the living animal with direct relation. These relations, or people in relations, are linked to different concepts of social class, which in the first two cases can be linked to the ideas of Weber, and in the third to Marx: the ascribed is linked to class as social status; the imagined to class as an expression of cultural capital; and the direct to class as the result of relations of production. On the occasion of the inauguration of the new anthropological journal Svetovi/Worlds, which has dedicated this issue to animals in human worlds, the author’s intent is playful, experimental anthropological modelling.

2023

Teorija novega svetovnega sistema Teorija svetovnih-sistemov, ki jo je razvil Immanuel Wallerstein, temelji na preučevanju sveta kot celote in ne posameznih držav ali celin, ločenih drug od drugega. Po tej teoriji naj bi v naslednjih petdesetih letih bili priča koncu kapitalizma in oblikovanju novega sistema. To je možno dokazati tudi s kondratjevskimi cikli, ki so dolgi ekonomski cikli in pokažejo kako se proizvodnja giblje v kapitalističnih državah in kako po stopnji rasti vedno pride do stopnje padca in recesije. Če bi bili postavljeni v pozicijo, ko bi izbirali karakteristike drugačnega sistema, bi lahko izhajali iz vsega kar smo se v zgodovini naučili. Zato bi tudi temeljito premislili o človekovih pravicah, posameznikovi svobodi, vlogi privatne lastnine, vzpostavitvi večje pravičnosti in solidarnosti. Če bi izbirali sistem izven Rawlsove tančice nevednosti bi nedvomno izbrali sistem, ki bi bil za vse enakopraven in pravične. Pri izbiranju drugačnega sistema je enako pomembna drugačna ekonomska ureditev in družbeni odnosi med ljudmi. Ključne besede: svetovni-sistemi, kondratievski cikli, ideologija, svoboda, privatna lastnina. New world system theory The world-system theory developed by Immanuel Wallerstein is based on studying the world as a whole and not specific countries and continents, separated from one another. Based on this theory in the next fifty years we will witness the fall of capitalism and constructing of new world system. This can also be proved with kondratiev cycles, which are long-wave economy cycles and show how economy in capitalist countries changes from the phase of growth to the phase of depression. If we would be put in a situation, where we could chose characteristics of the new system, we could evaluate everything we have learned from history. Everything from human rights, individual freedom, private property, solidarity and equity could bet taken in to consideration. If we would choose from Rawls veil of ignorance, we could definitely choose a more just and equal system. When choosing a different system, it is equally important an alternative economy and relations in the society.

2023, Revista Internacional Interdisciplinar INTERthesis

É comum associar os trabalhos da Hannah Arendt com questões da filosofia política, o totalitarismo e a sua postura crítica sobre os pilares da modernidade, herança teórica de Jaspers e Heidegger. Embora haja essa leitura tradicional, a obra da autora aborda várias questões históricas e políticas relacionadas com as noções de corpo e natureza, entre outros assuntos de interesse político. Desenvolvendo uma metodologia histórico-hermenêutica com base na revisão de fontes primárias e secundárias, o objetivo deste artigo é localizar esses conceitos através dos seus trabalhos mais importantes. Estes incluem uma análise de “Los orígenes del totalitarismo” e “La condición humana” como escritos fundamentais na interpretação do conceito corpo como subordinado à esfera política. Arendt nega a existência da natureza humana inata, prescrita e inquestionável. É a partir da experiência dos campos de concentração que a ideia de natureza – de origem “natural” dos povos –, foi relegada para uma inter...

2023, Neue Zeitschrift für Systematische Theologie und Religionsphilosophie

In the philosophy of Plato and the tradition that followed him, theory and practice always form a unity, with theory being superior to practice in the following respects: Theory, understood as a vision (θεωρία/theôria) of the “idea of the... more

2023, Outsider

Stari kostanj pred Dramo bodo posekali. Tam bo zazijala luknja; praznina, ki bo ostala za kostanjem, bo omogočila obnovo Drame. Vsi se strinjamo, da Drama potrebuje prenovo. Vsi, ki smo kdaj čakali na avtobus v kostanjevi senci, pa se tudi vemo, da bo padec starega kostanja travmatično dejanje nasilja, ne le nad starim kostanjem, temveč vsemi, ki smo z njim spletli odnose.

2023

The Meaning of Hannah Arendt´s Difference between Acting and Thinking for the Understanding of Political Theory This master's thesis focuses on Hannah Arendt's difference between acting and thinking. Because Arendt wrote about this difference in several places in her extensive oeuvre, this thesis is only a partial attempt at a "reconstruction" of the mentioned difference. The author concludes that the qualitative distinctions between acting and thinking in themselves do not explain why Arendt argued for the difference between the two in the first place. This is why the thesis focuses especially on the specific meaning of the difference between acting and thinking in Arendt's thought. Through examining Arendt's conception of vita activa and its numerous divisions, her critique of the tradition of political thought and her interpretation of the conflict between the philosopher and the polis, and through studying certain differences between the multiple activities in Hannah Arendt's political thought, the author concludes that the meaning of the difference is significant: (i) for the understanding of Hannah Arendt's political thought, and (ii) the understanding of political theory.

2023

The student's motivation as evidence of spiritual dimension of human being: the action to study and the vita activa Illyushin Zaak Saraiva 1 RESÚMEN Después de los años 1960, con la divulgación del informe Coleman, se intensificó el interés de gobiernos, investigadores y universidades acerca de la influencia de las variables socio-económicas sobre el rendimiento académico de los alumnos, al punto en que la mayoría de los estudios acerca de los determinantes del desempeño escolar correlaciona renta, escolaridad, calidad del empleo, y otras características de los padres, con el rendimiento. Todavía, la investigación más reciente demuestra que algunas características propias del alumno, como su motivación, influyen grandemente en sus actividades de lectura y estudio en la escuela y en su casa y, por consecuencia, influyen finalmente sobre su desempeño. Este estudio preliminar propone un modelo simplificado de ser humano, en lo que dice respecto a su capacidad de aprendizaje y creatividad, que pueda ser utilizado después para un análisis de las influencias de la actuación del profesor sobre la Motivación de los Alumnos y, de esta manera, sobre rendimiento escolar. El método aquí utilizado es eminentemente el de la revisión de literatura sobre proposiciones cerca del ser humano típicas del Siglo XXI, efectuada sobre los trabajos de Arendt (2007) y Scheler (2003), a partir de los cuales se trata de componer un modelo simplificado. Se concluye preliminarmente sobre la validad del modelo, a partir de lo cual se construirá una investigación compleja acerca de la influencia del maestro sobre la motivación.

2023, Filosofía y experiencia de la vida

(Capítulo de libro) En el pensamiento de Hannah Arendt la noción de «pluralidad» ocupa un lugar destacado, no solo como un principio ontológico de la vida, sino también como una condición fundamental para la acción. Su propuesta, la vita activa, tiene como fundamento la recuperación radical de la centralidad de esta noción. En esta comunicación nos proponemos diseccionar los principales elementos que configuran la pluralidad arendtiana y su importancia dentro de su fenomenología política. Nuestra intención es pensar cuál puede ser el futuro de la comunicación y la convivencia con los demás en aras de construir una comunidad auténticamente diversa y abierta al diálogo.

2023, Volume 7, Issue 1 - May

We investigate, semantically and philosophically, the English language edition of Hannah Arendt's 'The human condition'. Our approach connects Arendt's focus on activity and action with occupational science. We suggest that an engagement with the human condition from a perspective of occupation may be of great value in facilitating an understanding of the place of human occupation in the rapidly changing modern world. Before such a project can be undertaken it is crucial that this work of Arendt be understood. Barriers to understanding this work have been glossed over by many of her interpreters. Our starting point is to clarify Arendt's use of the word 'condition' in various contexts in the English language edition of 'The human condition'. This can have a critical influence on meaning. By semantic analysis we show how Arendt has conflated the different types of conditions associated with doing and being, respectively (that is, conditions "of" and conditions "for"). We offer a solution to Arendt's aporetic formulations that occur in the opening pages of her text. The way we make sense of Arendt's thought is to distinguish between D-conditions relating to forms of activity and B-conditions that pertain to the being of human beings. Our semantic suggestions clear the way to conduct an interdisciplinary inquiry into the human condition which draws on Arendt, but is broader in scope than Arendt's project, which was primarily an historical inquiry into the vita activa in the predominantly Western world.

2023

The paper discusses Kant's debate of his pre-critical work 'The Only Possible Basis for a Demonstration ofthe Existence of God' in Critique ofpure Reason. Between the two works there are almost more parallels than differences. For that reason is Kant's critique of this pre-critical work of special interest. There's a question to what extent is this critique justified and to what extent we can establish the work of the concept of transcendental ideal, which occupies the central position in the chapter 'Ideal of pure Reason'.V pričujočem prispevku nas zanima obravnava Kantovega predkritičnega spisa Edini možni dokazni temelj za demonstracijo božjega obstoja, ki jo podaja Kant v Kritiki čistega uma. Med obemi deli obstaja skorajda več vzporednic kot pa razlik, zato je še posebej zanimiva Kantova kritika Spisa, pri čemer se postavlja tudi vprašanje, do katere mere je ta kritika upravičena. Ker pa v poglavju "Ideal čistega uma" zavzema centralno mest...

2023, Analiza: časopis za kritično misel

V slavni 56. opombi Imenovanja in nujnosti Kripke ponudi argument za trditev, da je materialni izvor esencialna lastnost materialnih predmetov. V literaturi se je kmalu uveljavilo prepričanje, da je Kripke z njim poskušal esencializem materialnega izvora izpeljati zgolj iz svoje teorije imen. Obveljala je tudi trditev, da mu to ni uspelo. V članku poskušam ponuditi novo branje Kripkejevega argumenta. Trdim, da bi morali besedilo 56. opombe brati kot argument, utemeljen na istem sklopu intuicij o kontingentnosti in nujnosti, ki jih Kripke uporabi za zagovor svoje teorije togih označevalcev. Sicer se izkaže, da na ta način lahko utemelji zgolj šibko obliko esencializma materialnega izvora, a trdim, da je Kripkejeva nejasna ubeseditev teze o esencializmu skladna tudi s to šibko obliko. Najprej predstavim uveljavljeno rekonstrukcijo Kripkejevega argumenta in izpostavim njegove pomanjkljivosti. Nato povzamem dva pristopa k dopolnitvi argumenta in pokažem, zakaj ne uspeta. Na koncu predstavim še svoje branje Kripkejevega argumenta.

2023, Primerjalna književnost

Članek obravnava ekološke iztočnice, izražene v znanstveni fantastiki in analizirane s teorijo o identiteti neidentitete filozofa Theodorja W. Adorna. Uvod je namenjen seznanitvi literarne vede z načinom branja znanstvene fantastike, ki analizira njene tematizacije narave na podlagi človekove odmaknjenosti od neidentitete. Termin narave v znanstveni fantastiki pod svoje okrilje jemlje nečloveške živali, nezemljane, robote, ljudi in fizično naravo, v človekovem odnosu do vseh teh pa je mogoče opazovati distanciranje od drugega in v tem povod za nastanek okoljske problematike; omenjene skupine lahko tako služijo za organizirano analizo reprezentacije nečloveškega v znanstveni fantastiki. Zaradi tematizacije znanosti in tehnologije je žanr znanstvene fantastike primeren za jasno razločevanje identitete od neidentitete ter ugotavljanje njunih osrednjih značilnosti. V času pereče ekološke krize je diskurz o antropocentrizmu pomembna tema in tudi literarna veda je poklicana k razvijanju k...

2022, Zbornik znanstvenih razprav / Ljubljana Law Review

The Roman hypotheca, unless agreed otherwise, originally bestowed upon the creditor (pledgee) merely a claim to transfer the pledged object into his possession, when the payment was due. Owing to the weak protection, the creditor strived to strengthen his pecuniary interests by supplementary covenants. To prevent abuses by the economically and socially superior creditor, the classical jurists sought to attain a balance of interests of the contracting parties. The fundamental elements of their effort were the recognition of pledgee’s right of sale as an essential element of the pledge contract on the one hand, and the recognition of the pledgor’s right to the surplus of purchase price on the other. Kaser’s thesis that the Roman pledgee enjoyed a particularly strong legal position as a distinctive character of Roman law has been proved to be an exaggeration even in the light of the development of classical law. In the post-classical period, a shift towards prioritising the position of the pledgor is noticeable. It corresponds to a general tendency of post-classical law to favour the debtor as a stereotypically weaker party. Among the innovations of the period, the limitations regarding the object of the pledge were introduced, new interpretative approaches concerning the pledge of the increments were accepted, lex commissoria was entirely prohibited, the creditor’s discretion over the realisation of the pledge was restricted, and the State’s control over the sale of the object of pledge was strengthened. The protective safeguards established through imperial legislation can be seen as a symptom of the declining economy and although they improved the pledgor’s social standing, they reduced the supply of the credit.

2022

Hannah Arendt (1906–1975) u djelu Vita Activa temelji svoje tumačenje otuđenja na podjeli ljudskih djelatnosti koje smješta u dva područja – privatno i javno. Privatno područje sadrži djelatnosti rada i proizvođenja koje su zadužene za očuvanje i unaprjeđenje kvalitete čovjekovog života. Javno područje predstavlja mjesto gdje pojedinci svojim djelovanjem brane vlastitu individualnost i pokušaju ostaviti trag na svijetu. U moderno doba se ova dva područja preklapaju pod utjecajem društva koje uništava pluralnost sa svojim zahtjevom zajedničkog interesa. Ovo pojedinca otuđuje od njegovog svijeta i tjera u područje intimnosti gdje se njegova individualnost poništava uslijed nedostatka javnog područja. Naime, kako bi se individualnost ostvarila, pojedinac ju mora izvesti u javnost gdje ju zajedničko iskustvo s ljudima potvrđuje i čini stvarnom. Osim što izaziva nezadovoljstvo zbog osjećaja beznačajnosti, ovakav poredak može imati destruktivne učinke te navesti čovjeka na tiraniju i zlo....

2022

Globalizacija trga dela je privedla do navidez paradoksalne situacije, kjer imamo na eni strani krčenje pravic delavcev, na drugi pa se soočamo s porastom atipičnih oblik dela in naraščanjem števila prekarnih delavcev. V teh razmerah pa se sindikati kot organizacije, katerih glavno poslanstvo je ščitenje pravic in interesov delavcev, soočajo z upadanjem članstva. V delu analiziramo vlogo sindikatov in kolektivne identitete pri oblikovanju kolektivnih akcij delavcev v luči negotovih zaposlitev in individualizacije. Analiza dejavnikov, ki pomembno vplivajo na uspeh kolektivne akcije, temelji na intervjujih s sindikalisti, ki so bili v zadnjih dveh letih organizatorji ozirom aktivni udeleženci kolektivne akcije. Dejavnike, ki vplivajo na nastanek kolektivne identitete, pa analiziramo s pomočjo fokusnih skupin s pristaniškimi delavci, zaposlenimi pri zunanjih izvajalcih in delavci v t. i. “kreativnih” poklicih. Ugotovitve kažejo, da je uspeh kolektivne akcije odvisen od številnih dejavn...

2022

Magistrsko delo se ukvarja prvenstveno s kritiko ciničnega uma s fokusom na dela Petra Sloterdijka. Avtor v svojem magistrskem delu raziskuje cinizem in njegove družbene implikacije. Predstavi različne tokove in njihove vrednostne posledice. Raziskuje izvor ter odziv cinizma na sedanje razmere. Opiše nekatere moderne politične teorije ter njihov doprinos k vrednostnim idealom ter politično-družbeni realnosti. Nadalje usmeri svoje raziskovanje k posamezniku in njegovemu dojemanju sveta ter omejitev in karakteristik s katerimi je obdan skozi svoja občutenja in čustva. Za izhod iz cikla, v katerem se je po njegovem mnenju znašla sodobna družba, išče odgovor v osebnosti kot idealu ter raziskuje kaj bi to pomenilo za posameznika. Civilizacija razpeta med mnoštvo mnenj in idej, civilizacija brez krmila in mornarji brez kompasa. Kaj lahko posameznik stori v tem okolju? Kaj je tisto, kar ga spremeni iz ciničnega opazovalca v gibalca upanja. V realista, ki se zaveda svojega položaja v družbi...

2022

İçinde bulunduğumuz siyasal iklim, kendine özgü bir rasyonalitesi ve yönetim mantığına sahip olduğu kabul edilen neoliberal bir düzen olarak adlandırılmaktadır. Neoliberalizmin, varoluşun tüm boyutlarını ekonomik ölçülere göre düzenleyen kendine has bir tavrının olduğu ve bu tavrın demokrasinin temel unsurlarını, özellikle de siyasal karakterini çözüp dağıttığı iddia edilmektedir (Brown, 2018). Başka bir şekilde ifade edilirse demos’un, halkın, siyasal özne olma iddiasının, bu yeni düzende teorik açıdan ortadan kalktığı düşünülmektedir. Tarihsel olarak, siyaset felsefesinin ilk metinlerinde başat düşünce Homo Politicus olarak insanın Eski Yunan’da polis içinde yaşamaya yazgılı olduğu ve polis dışında bir varoluşunun mümkün olmadığı bir durumu betimlemekteydi (Platon, Aristoteles). Modern döneme gelindiğindeyse, sözleşme kuramlarının seferber ettiği halk egemenliği kavramının çerçevesi içinde insan, yurttaş olarak kamusallık ve siyasal haklarla donatılmıştır (Locke, Rousseau). Bugüne geldiğimizdeyse, neoliberal çağın öznesinin artık Homo Oeconomicus olduğu iddia edilmektedir (Brown, 2018). Bu türden bir yönetimsellik mantığında (Foucault, 2015), insan ihtiyaçları ve arzularının hepsinin karlı bir girişime dönüştüğü ve insanın ekonomik ölçülere göre düzenlendiği iddia edilmektedir. Buradaki düzenleme bir parasallaşmadan söz etmek anlamına gelmez. Her açıdan, örneğin, eğitim, sağlık, esenlik, aile hayatı gibi konularda çağdaş piyasa özneleri gibi düşünüp davranmamız, neoliberalizmin yarattığı öznelliğin bir sonucudur. Neoliberal rasyonalite, piyasa modelini insani ihtiyaçlar açısından her alana dağıtarak, insanları en ince ayrıntısına kadar piyasa aktörleri biçiminde, homo oeconomicus olarak yapılandırır (Brown, 2018). Bazı düşünürler ise Foucaultcu anlamda biyo-iktidarın dahi yerini daha ileri bir düzey olan psiko-iktidara bıraktığını ve bu durumda psikolojik tekniklerin (Stiegler, 2012) artık insanın ruhunu ele geçirerek “psikopolitik” varlıklar (Han, 2019) olarak tanımladığının altını çizmektedirler. Bütün bu tanımlamalarda ortak olan görüş, bugünün başat yönetim biçimi olan neoliberalizmin, demokrasinin anlam ve içeriğini piyasa değerleriyle doldurmasının bir sonucu olarak (Brown, 2018), herkesin kendini bir şirket olarak görüp, kendini “kendi şirketinin kendini sömüren işçisi” olarak “hem efendi hem köle” olarak kurması ve eskinin sınıf mücadelesinin “insanın kendisiyle iç savaşı” haline dönüştüğünün kabul edilmesidir (Han, 2019). Neoliberal psikopolitika, herkesi kendi tekilliğinde “ruh”unu ele geçirerek sömürmektedir. Neoliberal rejimin öznesi “kendini optimize etme buyruğuyla, sürekli olarak daha fazla performans gösterme baskısıyla harap olur”, dahası artık “herkes kendinin panoptikonudur”, “psikopolitik bir yönlendirmeye” durmaksızın maruz kalır ve yalnızca “kendini sömüren bir kendilik girişimcisidir” (Han, 2019). Bu çalışma böyle bir durumda, şunu iddia etmeyi amaçlamaktadır: Belirli bir kamusallık imkânı ortadan kalktığında, insanlara düşen fail yurttaşlar olarak eyleyen olmaktan çok seyreden olmak olduğunda dahi, bir seyirci olmak eylemin faili olmaktan farklı yeni bir siyasallaşma imkânı ortaya çıkartabilir. Bu iddia siyaseti anlamak demenin aslında tam da olan biteni yargılama eylemi olduğunu söyleyen Hannah Arendt’in metinlerine başvurmamızı gerektirmektedir. Vita Contemplativa ve Vita Activa arasındaki ayrıma son çalışmalarında (Arendt, 2018) geri dönen Arendt açısından bakıldığında, neoliberalizmin öznesi, Kant’tan aldığı ilhamla Vita Activa ve Vita Contemplativa kavramlarının ilişkisi bakımından, yurttaş olarak belirli bir siyasal potansiyeli hala taşımaktadır.

2022, Repositorio de la Universidad de Granada

2022

Ko govorimo o internetu, pogosto pomislimo na mnogoštevilne spletne strani, forume, portale, skupnosti, pa tudi iskalnike informacij in kanale, ki omogočajo zabavo. Čeprav bi lahko rekli, da je internet vendarle še vedno domena tistih, ki si jo lahko privoščijo, saj v svetu zagotovo ni enakomerno porazdeljen med najrazličnejšimi spolnimi ali etničnimi skupinami, pa tudi med družbenimi razredi ne. Kot meni Praprotnik, prav tovrstna novodobna komunikacija lahko v določenih primerih poglablja družbene povezave med ljudmi, medtem ko se elektronske skupnosti oblikujejo iz že obstoječih družbenih skupnosti in jih dodatno širijo in krepijo. Virtualni svet je tako odvisen od fizičnega in družbenega sveta. Brez njega ne bi mogel obstajati, saj vendarle obstaja neke vrste kontinuiteta med delom, osebnim druženjem, pa tudi družinskim življenjem in ne nazadnje elektronsko skupnostjo (Praprotnik 2003). Čeprav bomo govorili o dveh svetovih-na eni strani o virtualni resničnosti in na drugi strani o dejanski resničnosti, pa gre vendarle za tesno povezani sferi, ki se med seboj dopolnjujeta in nadgrajujeta. V določenih primerih celo sodelujeta med seboj in prehajata eden v drugega. Lahko bi celo rekli, da sta to dve resničnosti, ki sta podaljšek druga drugi in mnogi ju dojemajo kot enakovredni. Nenazadnje v obeh svetovih nastopajo realni ljudje, le komunikacija in način le-te se razlikuje. Ljudje vstopajo v internetne interakcije z resničnimi ljudmi, toda ključna razlika je ta, da se pogostno ne poznajo med seboj in tako navezujejo stike le zaradi podobnih interesov ali drugih elementov, ki jih združujejo. Kako se virtualno združi z realnostjo in manifestira skozi blagovno znamko bo naš predmet proučevanja. Skupnost Wannabesociety, ki jo bomo vzeli pod drobnogled, bo namreč v središču raziskovanja-pa ne samo skupnost, temveč tudi posamezniki, ki so člani te skupnosti, ki omogoča ljudem, da se izražajo z besedami in poistovetijo z idejo o tem, kar predstavljamo na ulici, doma, med prijatelji, v službi, pa tudi na vlaku, na vrtu ali v trgovini. Čeprav imamo že izoblikovano identiteto in čeprav nastopamo vsakodnevno v različnih socialnih interakcijah z drugimi ljudmi ter vstopamo v nova razmerja in tako oblikujemo ter poglabljamo vezi, pa je vprašanje, kako močne so in kako močne si sploh želimo, da bi bile? 2 KIBERNETSKI PROSTOR Z razvojem interneta 1 in z razvojem komunikacije med računalniki, povezanimi med seboj, bi lahko rekli, da smo sredi enega največjih tehnoloških dogodkov, vse od časa, ko so odkrili ogenj (Barlow v Wellman in Gulia, 1997). Kibernetski prostor 2 je pravzaprav virtualna resničnost 3 , ki nas poveže z računalniškimi omrežji, nam omogoči izmenjavo informacij in uporabo interneta. Najsodobnejše opredelitve današnjega časa pričajo, da smo v obdobju kibernetske družbe, to je družbe novih medijev, razvoja komunikacijske tehnologije, ki je povzročila spremembo v načinu komuniciranja. Novodobna tehnologija je oblikovala novi prostor, tako imenovani kibernetski prostor, prav tako pa so se v tem prostoru oblikovale nove identitete in tudi nove oblike skupnosti. Izraz kibernetični prostor izhaja iz kibernetike in predpone »kiber«, ki v grškem izrazoslovju pomeni krmar. Beseda kiberprostor je bila prvič uporabljena leta 1984 v romanu Nevromant 4 pisatelja Williama Gibsona. Kot pojem pa se je uveljavil v filozofiji kiberpanka 5. To je znanstvenofantastična literatura, v kateri kibernavti ali vesoljci v elektronskih podatkovnih svetovih doživljajo fantastične pustolovščine, se borijo z virusi, ki ogrožajo varen izhod iz programa in s tem preživetje, ter trpijo zaradi svojega telesa, ki ga morejo povsem odriniti iz zavesti (Buddemeier v Pajtler 2002, 2). Rheingold meni, da je to termin, ki ga nekateri ljudje uporabljajo za konceptualni prostor, kjer se besede, medčloveški odnosi, podatki, bogastvo in moč manifestirajo z uporabo računalniško posredovane komunikacije 6 (Rheingold 1993). Kibernetski prostor opredeljuje kot realni prostor 7 , ki za komunikacijo in odnos uporablja računalniško tehnologijo. Prav tako se s to definicijo delno strinja tudi Oblakova, ki pa jo razširi, in tehnološki dimenziji ne pripisuje pretirane namembnosti temveč izpostavlja namembnost medsebojne interakcije članov. Tehnično gledano pa so to elektronsko vzpostavljena okolja, ki jih sestavljajo v številne mreže povezane računalniške tehnologije s svojimi programskimi vmesniki. S tega vidika je torej kibernetski prostor (cyberspace) lahko del širšega okolja virtualne 1 Internet, v nadaljevanju teksta je zaradi bolj razgibanega izrazoslovja rabljen tudi sopomenski izraz medmrežje, ki pomeni računalniško omrežje. 2 Kibernetični prostor, ki pomeni navidezni, omrežno, elektronski posredovani prostor. V nadaljevanju teksta sva ga nadomestili tudi z enakopomenskimi besedami, kot so kiberprostor, cyberspace, virtualni prostor, saj sva izraze izbirali glede na kontekst in ustreznost. 3 Besedna zveza virtualna resničnost se v tekstu pojavi tudi kot virtualna realnost pomeni pa navidezna realnost. 4 V originalu zapisan kot Nevromancer. 5 Kiberpanka ali cyberpank. Besedo sva zaradi lažjega razumevanja poslovenili. 6 RPK je kratica za računalniško posredovano komunikacijo. 7 Realni prostor, realni svet, fizični svet, real life so besedne zveze z enakim pomenom, ki so glede na ustreznost rabe umeščene v tekst. 32 Skupina pomoči ali t.i. help group. 33 Klub oboževalcev ali t.i.i fan club. 34 Skupnost izmenjave vrednosti ali t.i. value exchange. 35 Obrambna organizacija ali t.i. defence organisation. 36 Pogosto znano kot FAQ (Frequently asked questions) ali pogosto zastavljena vprašanja.

2022

Tako pojem zaznavanja kot tudi pojem spoznavanja obravnavamo kot nedovršna pojma. Nekaj, kar nam je neznano, nikoli zares ne bomo mogli spoznati v celoti, saj se zgodovina nikoli ne bo zares ustavila, ne bo kar zamrznila (Suvin 2010, 81). 7 Posebno pozornost bomo posvetili prav vizualnim umetnostim, ki so svoj razcvet in svojo konkretnost doživele v preteklem stoletju, s tem pa so nakazale tudi na nov , specifičen obrat v smer, ki jo je zavzela obstoječa sistemska paradigma-pojav sodobne vizualne družbe. 8 Prefiks neo-pomeni nekaj novega, novost, ki pomeni tudi samo spremenljivost pojma, ki se »obnavlja, ponovno zaganja ali začenja na novo« (Mastnak 2015, 12). Neoliberalizem razumemo skozi njegov vznik v 20. stoletju, ko pride do povezave med liberalizmom in ekono mijo, torej v času krize liberalizma (Mastnak 2015, 13-16). 9 Teoretski pristop je bil v preteklem stoletju povezan s taktikami določenih umetnikov (Brecht, Artaud, Schechner), ki so s svojimi umetniškimi akcijami predstavljali kritično in subverzivno nasp rotovanje modernističnemu mainstreamu (Šuvaković v Hrvatin 2005, 63). Ob vseh aktualnih raziskavah in teoretskih analizah nam je znano, da je v 20. stoletju prišlo do mnogih pomembnih premikov na različnih področjih, ki so pomenili nove mejnike v razumevanju do tedaj znanega. Tako je tudi razvoj na tehnološkem področju pomenil in omogočil začetek dominante vizualnih umetnosti (vse od 18. Stoletja naprej), ki pa so ob pričetku prejšnjega stoletja zasedale popolnoma drugačno pozicijo kot danes (Crary 2012). Ni dovolj torej, da razumemo, da živimo v družbi, ki osrednjo percepcijo usmerja skozi vizualno in se prične tudi (re)producirati skozi pogled, ampak je potrebno raziskati nekatere razsežnosti ozadja, ali bolje, zaodrja. Z drugimi besedami, tako kot se razumevanja in raziskovanja vida in očesa ne moremo lotiti brez obravnave svetlobe, ki je za videnje osrednjega pomena, tako tudi ne moremo obravnavati pozicije, ki jo zaseda posamezni subjekt v aktualni neoliberalni realnosti, ne da bi obravnavali tisto realnost, ki ga v vseh možnih razsežnostih obdaja, definira, določa ter umešča v konkretno polje znotraj te realnosti. Raziskovanja se bomo lotili na specifičen način, skozi prepletanje različnih področij. Poskus prepleta 10 določenih momentov filozofije, znanosti in politike bomo začrtali skozi dve vizualni umetniški področji, skozi film in gledališče. Filozofija nam skozi čudenje nudi predpogoj za vstop na prizorišče sveta. Skozi filozofske pojme si zastavljamo vprašanja in definiramo smer v katero želimo popeljati svojo nit, zato so tudi naše osrednje navezave vseskozi spoprijemanje z idejami, ki so jih odprli in razvijali misleci od Platona in Heraklita, pa vse do Ranciera in Badiouja. Hawking in Mlodinow sta v svojem delu Veliki načrt, kjer se ukvarjata s problematiko ključnih vprašanj in novosti v okviru naravoslovnih znanosti zapisala, da je filozofija mrtva, ker naj ne bi sledila razvoju fizike in sodobne znanostizatorej sta ji pripisala smrt (Hawking in Mlodinow 2011, 9). Njun zaključek je razumljiv z vidika njunega izhodišča, saj izhajata iz imaginarija, ki degradira vlogo filozofije in družboslovnih znanosti, hkrati pa je nerazumljiv, saj razumeta, da sodobna naravoslovna znanost kot jo poznamo danes, izhaja prav iz filozofskih izhodišč, ki so sploh omogočila pojav te-iste znanosti in ju zatorej ne gre razbiti na dva med seboj ločena dela. Znanstvena drža za Brechta pomeni drža vsakogar, »ki v svet upira zvedav, začuden in potemtakem kritičen pogled 11 « (Berger in drugi 2009, 221). Kvantna razsežnost mislečih subjektov se 10 Poudarjamo pomen prepleta kot pojavitev več različnih področij, kjer v nekem trenutku pride do bolj izrazitega dela enega področja, v nekem drugem trenutku pa drugega. S prepletom nika kor ne mislimo zlitja ali fuzije, ki bi pomenila združitev. 11 Kot bomo videli v nadaljevanju drža kritičnosti in zavračanja v neoliberalizmu 21. stoletja »ni več ena izmed subjektivnih pozicij, ki jih je mogoče zavzeti, temveč znak neprilagojenosti in asocialnosti, simptom osebne psihopatologije« (Krašovec 2016, 75). Prav tako kot je v 20. stoletju, v času pojava neoliberalizma, zdravilo za

2022, Harvard Civil Rights-Civil Liberties Law Review

Every city has large public spaces that are accessible to everyone. City life is what happens in these spaces, this is where its spirit emerges and evolves. Being freely accessible to everyone, these spaces offer opportunities for spontaneous encounters between inhabitants. This communication, albeit mostly indirect, determines the very character of the city. Urban public spaces tend to develop their own rules of conduct, their own dynamics and atmosphere. Recognizing their central role in cities, courts identify urban public spaces as quintessential “public fora.”
The visual design of urban public spaces (hereinafter “cityscape”) has an important impact on city life – it can channel interpersonal communication into certain directions while excluding others; it can powerfully communicate notions of what is important, what is acceptable, and what the right order of things in society is. While everyone may access urban public spaces, cityscapes are created by a very limited social group, consisting predominantly of property owners, politicians, and commercial enterprises. Real estate developers and municipal authorities decide which entities will occupy the key locations in our city, what information city billboards will communicate to us, and what kind of public art we will encounter on a daily basis. Non-surprisingly, this results in cityscapes highlighting the power of property, the importance of mainstream politics (such as elections), and, perhaps most conspicuously, the dominance of consumption in our lives. Indeed, as urban public spaces increasingly turn into sites of consumption, advertising occupies growing portions of cityscapes, demanding ever-larger portions of our attention. Art adorning urban spaces largely conforms to widespread aesthetic values and accepted social norms.
These hegemonic cityscapes confront tireless resistance. Graffiti – uncommissioned painting and writing on city surfaces – disrupts the integrity of the official visual narratives, relentlessly claiming its own right to the city and offering alternative, unofficial cityscapes.
Protecting official cityscapes, the legal system fights back. Local authorities remove the uncommissioned paintings and restore the official cityscapes. They define graffiti as a serious “epidemic” and declare “wars on graffiti.” Legislators toughen the “war on graffiti” by increasing existing penalties and introducing new ones, extending police search powers, and restricting various graffiti-related activities. The police expends substantial efforts to eliminate graffiti, spotting and arresting the writers. Finally, courts frequently issue remarkably high penalties for graffiti, expressing their dismay with what they see as a meaningless attack on property.
These legal players are joined by property owners, who report graffiti cases to the police, sometimes remove the painting themselves, and sometimes take private measures to prevent graffiti. An additional significant force in this arena is the media that usually picture graffiti writers as “vandals” and “hooligans,” creating and fortifying social hostility toward them.
This “war on graffiti” is commonly framed in terms of protecting property against paint. Yet, as this paper will reveal, the actual war is fought in battleground of narratives. Not all graffiti pieces are treated the same way. Messages that conform to the dominant narratives are usually met with sympathy and not punished. For instance, during the current Covid-19 outbreak, the media praises graffiti messages asking people to wash their hands or thanking the medical staff, while property owners and local authorities frequently chose not to remove such pieces. At the same time, non-conformist messages, such as “corona will kill us” are quickly removed, most severely condemned by the press, and reported to the police.
The same is true for paintings: legal players protecting the official cityscape tend to accept pieces that conform to prevailing aesthetic standards, especially if made by famous artists. Thus, illegal works of a renowned graffiti artists are sometimes safeguarded by protective casting, and even restored by local authorities if “vandalized” by subsequent writers.
In other words, the real war on graffiti a war fought over urban narratives. Property owners and authorities put great efforts into preserving the official cityscapes from disrupting messages, but readily accept illegal paintings that conform to their narratives. This policy reinforces the hegemony of the official urban narratives and suppresses alternative voices. In this paper, we will identify the narratives that enjoy a privileged position in the cityscapes and are constant winners in the battlefield over the narratives dominating our shared visual environment. We will argue that these highly one-sided cityscapes latently obstruct the efforts of making cities more inclusive, democratic, and multi-voiced.
This paper proceeds as follows. Part I describes legal conflicts over the placement of various expressive elements into the cityscapes and their removal therefrom. Analyzing conflicts over expressions that seek their way into the cityscapes, as well as expressions, whose presence in the cityscapes encounters objections, we will identify the narratives that constantly prevail in such conflicts. These permanent winners represent the official narratives conveyed by the cityscapes. Part II focuses on unofficial cityscapes created by graffiti. It demonstrates that the legal treatment of graffiti is greatly dependent on the narratives it conveys, whereas illegal pieces that conform to the official narratives enjoy a highly privileged position. Part III will criticize the current state of affairs, in which official urban narratives occupy a hegemonic position, controlling our cityscapes and, consequently, largely dominating the dynamics of city life itself. It will conclude the discussion with a vision of an alternative legal order, one in which urban narratives emerge in a free and uncontrolled social discourse.

2022

2022, Keria: Studia Latina et Graeca

Velikokrat sem se začudil nad tistimi, ki so prvi sklicali praznovanje in ustanovili športna tekmovanja, ker so imeli telesne uspehe za vredne nagrad, nobene časti pa niso dodelili tistim, ki so si zasebno prizadevali za skupno dobro in izurili svoj razum, tako da bi lahko koristili tudi drugim. [2] Tem bi bilo primerneje posvetiti pozornost. Če bi namreč atleti dobili dvakrat tolikšno moč, ne bi drugi pridobili ničesar, če pa bi postal razumen en mož, bi imeli korist od njegove preudarnosti vsi, ki bi je želeli biti deležni.

2022

V pričujoči disertaciji si zastavljamo vprašanje, kako misliti delavca v pogojih sodobnega zahodnega kapitalizma. Kako misliti delavca v pogojih fleksibilnega dela, ob ponudbah samouresničevanja in osebne rasti, v dejanskosti neobvladljivega časa in prostora, v pogojih prisilne svobode in svobodne izbire? Če je človek delo tradicionalno razumel pretežno kot nujo, ki mu omogoča preživetje, in je torej delal za življenje, je sodobni človek delo privzel kot bistveno določitev samega sebe, kot polje vzpostavljanja sebe kot subjekta, in torej živi zato, da dela. V naši nalogi si zato zastavljamo vprašanje, kako se je zgodil ta preobrat in na kakšen način je v družbeno-ekonomskih pogojih sodobnosti konstituiran delavec kot subjekt. Kako pojem dela, prežet z elementi poklicne identitete, liberalne izbire, fleksibilnosti ter razdrobljenega časa/prostora, konstituira delavca kot subjekta.

2022

Brezdomci o brezdomstvu V okviru svojega raziskovalnega dela me je zanimalo brezdomstvo. Natančneje-celotno življenje in ključna problematika tega načina življenja. Raziskovalna naloga je razdeljena na dva dela-teoretični in empirični del. V teoretičnem delu se na začetku osredotočim na razumevanje brezdomstva ter njegove podobe, kateremu sledijo natančno teoretsko podkrepljene definicije tega pojava. Izpostavila sem vzroke za brezdomstvo, saj so ti odvisni od vsakega posameznika. Prav tako sem izpostavila problematiko žensk brezdomk, saj so ženske s takim načinom življenja občutneje stigmatizirane kot moška populacija. V nadaljevanju se osredotočim na najpomembnejše problematike brezdomstva. Želela sem se dotakniti tudi odnosa družbe do brezdomcev, ki ga bom v empiričnem delu primerjala z odnosom brezdomcev do družbe. Izpostavila sem tudi rešitve za brezdomce, ki so trenutno ponujene, vendar sem največji poudarek namenila nastanitveni pogodbi, ki jo je začelo izvajati društvo Kralji ulice, katerega v nadaljevanju tudi podrobneje opišem. Sledi empirični del, za katerega sem uporabila kvalitativno raziskovanje, natančneje polstrukturiran intervju, opazovanje z udeležbo in naključni pogovori z brezdomci. Ugotovitve samega raziskovalnega dela pripomorejo k razumevanju brezdomstva ter prikazujejo problematike, s katerimi se brezdomci srečujejo. To je predvsem pomembno za družbo, v kateri je brezdomstvo nevidna problematika. Ključne besede: brezdomstvo, oblike brezdomstva, odvisnost, vsakdanje življenje brezdomstva, najšibkejše točke. The homeless about homelessness As part of my research work, I was interested in homelessness. More precisely-the whole life and the key issues of this way of life. The research task is divided into two parts-theoretical and empirical part. In the theoretical part, I primarily focused on understanding homelessness and its whole image, followed by the precise theoretically reinforced definitions of this phenomenon. I have also highlighted the causes of homelessness because they depend on each individual. I also highlighted the problem of homeless women, as women with such a way of life are more markedly stigmatized than the male homeless population. In the following part, I focus on the most important issues of homelessness. I also wanted to touch the relation of society to the homelessness, which I will compare with empirical work with the attitude of the homeless to society. I also highlighted the solutions for the homeless, who are currently offered, but the most important thing that I pointed out was the Accommodation Agreement, which was started by Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice, which I will also describe in more detail later. This is followed by an empirical part for which I used qualitative research, more precisely a half-structured interview, observation with participation and random interviews with homeless people. The findings of the research work itself contribute to understanding homelessness and illustrate the issues that homeless people face. This is particularly important for a society whose homelessness is invisible.

2022

Glavni cilj diplomskega dela je predstaviti nova dognanja človeške evolucije in nova dognanja na področju paleogenetike. Človeške evolucije se ne da predstaviti linearno, temveč kot grm, saj je v njej ogromno vrst in rodov, ki so se izkazali za slepe veje in na koncu so izumrle prav vse, razen ene – nas. Genetika in paleogenetika nam bosta v prihodnosti znali pojasniti vzrok za našo uspešnost in pomagala pri premagovanju bolezni in telesnih okvar. Paleogenetske raziskave lahko dobro dopolnjujejo arheološke interpretacije, zlasti pri demografskih in epidemioloških raziskavah populacij v preteklosti.Danes imamo od izumrlih homininov (izraz za družino v človeški liniji od razcepa človeka in človeku podobnih opic), zaenkrat na voljo genetski zapis neandertalcev in denisovcev. Vemo tudi, da sta se obe podvrsti križali druga z drugo in modernim človekom. Diplomsko delo se prav tako osredotoči na posledice teh križanj, kako se geni, ki smo jih dobili od ostalih človeških (pod)vrst danes iz...

2022

Izvorna vnaprejšnjost je numinozno, ki se navzven kaže kot kolektivni duh sveta. Strukture vnaprejšnjosti, položene v zavest posamičnih duhov, zavoljo svoje simbolne narave ustvarijo religijo. Ko je ta ustvarjena, njeno pozunanjenje pomeni prvo postavitev historičnega duha in »arhetipski« začetek svetovne zgodovine. Nezadostnost in padec zgodovin izhajata iz dveh poglavitnih pomanjkljivosti, ki ju v sebi nahaja človekova simbolna narava – ta je izvorno religiozna, poleg tega pa je podvržena še volji do moči, ki se v svet manifestira skozi človeku lastni proizvodni karakter. Obe potezi človeške duševnosti se medsebojno izključujeta, zato je vsa zgodovina podvržena večni igri epohalnih rojstev in padcev.The original primordiality is the numinous, which is outwardly manifested as the Collective Spirit of the world. Structures of primordiality are present within the consciousness of individual spirits. The symbolic nature of man creates religion, the materialization of which implies the...

2022

V svojem magistrskem delu sem raziskovala ustreznost razvitosti prostovoljnega dela na področju dela s starimi ljudmi. Osredotočila sem se na način izbire prostovoljcev, njihove začetne razloge in nadaljnjo motivacijo, njihovo usposabljanje in usposabljanje mentorjev, na dojemanje prostovoljstva s strani prostovoljcev, mentorjev in starih ljudi ter na umeščenost socialnega dela v prostovoljskem delu. V ta namen sem izvedla kvalitativno raziskavo, ki sem jo opravila s prostovoljci, mentorji in starimi ljudmi. Intervjuvance sem spraševala po objektivnih dejstvih, mnenjih, izkušnjah, predlogih in spoznanjih o prostovoljskem delu s starimi ljudmi, ki so se nanašale na zgoraj omenjene teme. Vmes sem se obenem dotaknila projekta socialne aktivacije, kot tudi področja demence in nasilja ter zlorab nad starimi ljudmi, ki so, sploh v prostovoljskem delu, pogosto spregledane teme raziskav. Rezultati so razodeli izbiro prostovoljca preko uvodnega razgovora in odrejenega poskusnega dela, večins...

2022

Nove oblike odnosov človek-žival: terapevtski psi, njihova vloga in odnos do njih v sodobni družbi V sodobni zahodni družbi, v kateri se vse bolj oddaljujemo od sočloveka, postaja stik z naravo in živalmi vse bolj pomemben. Najbolj intimen pa tudi najbolj kompleksen odnos smo v tisočletjih skupne zgodovine razvili s psi, prav posebnega s t.i. terapevtskimi psi. V 21. stoletju se vse bolj uveljavljajo nove terapevtske metode. Ena od njih je posredovanje s pomočjo živali, v kateri terapevtski psi igrajo ključno vlogo. Z novimi metodami, ki jih prostovoljske organizacije izvajajo v sodelovanju z zdravstvenimi, socialno-varstvenimi in izobraževalnimi ustanovami, se skuša terapevtsko pomagati ljudem vseh starosti, ki se v življenju srečujejo z boleznijo ali omejitvijo in jim omogočiti kvalitetnejše življenje. Prostovoljske organizacije hkrati tudi spodbujajo ljudi k sožitju z naravo in živalmi ter medsebojnemu sodelovanju in nesebični pomoči sočloveku. Terapevtski pes je za širšo javnost tisti prijazen pes, ki se ga boža, obenem pa se sprašujemo kakšna sploh je njegova vloga. Vloga terapevtskega psa je več kot to-predvsem osebi, ki ga potrebuje, ko se v določenem življenjskem obdobju znajde v stiski. Pa vendar je njegova vloga v Sloveniji podcenjena. Prostovoljci, ki smo že vrsto let vodniki terapevtskih psov si prizadevamo, da bi le ta dobil zasluženo mesto v družbi. Ključne besede: narava, živali, posredovanje s pomočjo živali, terapevtski psi. New types of human-animal relationships: therapy dogs, their role and attitudes towards them in modern society In modern Western society, where we are becoming more and more alienated from our fellow human beings, being in touch with nature and animals is becoming increasingly important. Over thousands of years of common history, human have developed the most intimate, but also the most complex relationship with the dogs. A very special one with so-called therapy dogs. In 21 st century new therapeutic methods are becoming more and more recognized. One of them is the animal-assisted intervention, in which the therapy dogs play a key role. In cooperation with voluntary organizations, new methods are being implemented into programs of healthcare, social service and educational institutions to therapeutically help people of all ages who are experiencing life with a disease or other limitations, and enable them a higher quality of life. At the same time, voluntary organizations encourage people to live in the harmony with nature and animals as well as mutual cooperation between people and selfless help to fellow human. To general public, therapy dog is that friendly creature to be caressed, when one is questioning what his role really is. The role of therapy dog is more than this, especially to a person who needs it when at a certain time finds him/herself in distress. In Slovenia the role of a therapy dog is underestimated. Volunteers working with their therapy dogs for many years, are making effort for the therapy dog to get the deserved place in society.

2022

In recent years, the use of deep neural networks and dense vector embeddings for text representation have led to excellent results in the field of computational understanding of natural language. It has also been shown that word embeddings often capture gender, racial and other types of bias. One of the methods for assessing the quality of word embeddings are analogies calculations. The article focuses on the evaluation of Slovene word embeddings in terms of gender. We compiled a list of male and female equivalents of occupations and evaluated the gender bias of fastText, word2vec and ELMo embeddings.