Evolucija Politične Teorije V Sloveniji (original) (raw)

HUMANIZACIJA POLITIKE: Šestdeset let politologije v Sloveniji

Teorija in praksa

Politika kot zavestna človekova dejavnost, usmerjena na urejanje odnosov med člani skupnosti, je od prvih korakov učlovečevanja ena osnovnih gibal vsake človekove dejavnosti. Za zahodno zavest se je intenzivno institucionalizirala z življenjem ljudi v politični skupnosti v antični Grčiji z vzpostavitvijo mestne državice polis: v njej in za njeno reprodukcijo. Vnesla je moment celote, ki je bil poprej samo ali pretežno skrb narave. Naravni zakoni so do nastanka političnih oblik delovanja ljudi determinirali celoto človeštva. 1 Politično življenje ljudi pa je od svojih začetkov spremljala tudi politična misel, refleksija o tem, kaj se s politično skupnostjo dogaja, zakaj sploh obstaja, kaj pravzaprav je, kakšna je povezava z vrednotami, kot so sreča, pravičnost, svoboda, enakost, varnost. Zgodovinski viri obravnave pojavov politike so različni in segajo daleč v človeško zgodovino. Vsaj za evropski prostor je mogoče trditi, da se zgodovina politične znanosti začenja v antični Grčiji (Bibič, 2021: 3). Aristotel je v svojem delu Politika najbolj celovito opredelil pojmovni aparat za obravnavo pojavov politike v smislu antične polis, v kateri naj živi svobodni državljan. 2 S pojavom znanosti postanejo osrednje teme politične misli nastanek, strukture in funkcije države. Z nadaljnjim razvojem države in njene vse večje vloge v družbenem življenju se državni značaj politike le še krepi. Identifikacija države s politiko postane preozka, saj obsega politika poleg državnega tudi delovanje širših družbenih, materialnih idr. dejavnikov na nacionalni in mednarodni ravni (prim. Bibič, 2021: 26). Prva polovica dvajsetega stoletja je bila v znamenju vzpona politike. Konec devetnajstega stoletja je politično speljal v stranke in angažiral množice ljudi za odločanje o skupnih zadevah. Začel se je velik pohod demokratizacije. Navadni ljudje so se angažirali, da bi spremili svet. 1 Naravni zakoni so tedaj pretežno določali obliko in vsebino delovanja skupnosti pred vstopom v politiko: sorodstvene vezi, količina narojenega prebivalstva v danem plemenu, vremenske razmere, geografske okoliščine, količine in dostop do hrane in vode. Z vprašanjem razmerja med politiko, naravo in družbo se ukvarja posebna veja politologije, to je politična antropologija. O tem glej podrobno v Južnič

Analiza kohezijskih vzorcev Državnega zbora Republike Slovenije v obdobju od leta 1994 do leta 2008

2014

Lizbonska pogodba v 12. členu (UL S 306, 2007) prvič omenja vlogo nacionalnih parlamentov na ravni ustanovitvenih pogodb oziroma njihovih revizij. Na ta način je bila jasno poudarjena dinamika krepitve parlamentarne dimenzije v Evropski uniji (EU), ki se posledično dotika tudi polja slovenskega predsedovanja Svetu EU, saj je ravno ratifikacija omenjene pogodbe ena izmed poglavitnih prioritet. Lizbonska pogodba, skupaj z aneksiranim Protokolom o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, prispeva k novi kakovosti vpetosti nacionalnih parlamentov v proces oblikovanja politik na evropski ravni (COSAC, 2008: 7) in pomeni nov elan za reševanje vprašanj parlamentarizacije Unije ter spopadanja s problemi demokratične legitimnosti Skupnosti. Rezultati kohezivnosti glasovanja poslancev Državnega zbora v obdobju od leta 1994 do leta 2008 ne obetajo izpolnitve izpostavljenih upov, saj so slednji delovali zelo strateško in v skladu s strukturno močjo političnih strank. Posledično je percep...

Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika

2011

Monografija Martine Orožen Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika razgrinja nov, večplasten pogled na slovensko jezikovno zgodovino, zlasti na obdobje od srede 16. od srede 19. stoletja. Osredinja se na razvojni prikaz inovativnosti, odkrite pri večravninskem preverjanju jezikovnega sistema, in na prikaz ubesedovalne kreativnosti, razvojno preverjene pri različnih besedilnih vrstah. Delo je informativno zelo bogato tudi zaradi številnih poznavalskih sodb, pojasnjevalnih vsebinskih razširitev in dodanih pogledov v preteklost. Ključne besede: zgodovina slovenskega knjižnega jezika, jezikovna inovativnost, ubesedovalna kreativnost, besedilnovrstnost A Cultural Studies Perspective on the Development of Standard Slovenian Martina Orožen's volume Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika (A Cultural Studies Perspective on the Development of Standard Slovenian) reveals a new multilayered perspective on Slovenian linguistic history, especially on the period from the mid-sixteenth century to the mid-nineteenth century. It focuses on a developmental account of innovation, revealed through a multilevel examination of the linguistic system, and on presenting articulatory creativity, developmentally checked with various text types. The work is also richly informative due to the many informed judgments, explanatory substantive amplifications, and added insights into the past.

Slovenski esej: kronološki uvid terminoloških rešitev

Slavia Centralis, 2014

Esej je posebna zvrst miselne proze, ki v literarni vedi doprinese v tistem delu raziskovanja literature, ki ni mogoč z izključno znanstveno razpravo. Članek prikazuje reševanje terminološke variabilnosti problematike eseja v slovenski literarni vedi, in sicer bo predstavljen kronološki pregled razprav o eseju v slovenski literarni vedi, ki so izšle v knjižnih oblikah-od Literarnega leksikona Esej do Slovenske esejistike v drugi polovici dvajsetega stoletja Mirana Štuheca. The essay is a specific genre which is beneficial for the study of literature in those areas of research literature that cannot be dealt which solely through scientific discussion. This article presents solutions for the terminological variability pertaining to the essay in Slovenian literary studies, namely, by presenting a chronological overview of published discussions that have appeared in book form-from Esej in Literarni leksikon to Miran Štuhec's Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja.